La Antarktika, znana tudi kot bela celina, je okoljsko občutljiv kraj in ima velik znanstveni pomen. Ta celina je dom številnih znanstvenih baz iz različnih držav, od katerih je vsaka namenjena različnim znanstvenim raziskavam globalnega vpliva, kot so podnebne spremembe in biotska raznovrstnost v ekstremnih razmerah.
Življenje in delo na Antarktiki je logistično in podnebno zahtevno, saj se morajo znanstvene ekipe in osebje zaradi ekstremnih razmer zanašati na zanesljive vire energije, da ostanejo aktivni in varni. Obnovljive energije Bili so inovativna rešitev za izpolnjevanje teh potreb po energiji brez škode za občutljiv antarktični ekosistem.
Prehod na obnovljivo energijo na Antarktiki
Številne znanstvene ustanove so sprejele stroge protokole za njihovo zmanjšanje vpliv na okolje in zmanjšajte uporabo fosilna goriva. To je še posebej kritično na Antarktiki zaradi njene okoljske ranljivosti. Uporaba virov, kot so sončna, vetrna in celo geotermalna energija, odpira nove priložnosti za zmanjšanje odvisnosti od dizla, ki je drag in nevaren za prevoz na dolge razdalje.
Pomemben primer je Znanstvena baza belgijske princese Elisabeth, ki je postal prvi z ničelnimi emisijami zahvaljujoč kombinaciji sončne celice y vetrnice za trajnostno proizvodnjo električne energije in tople vode. Ta sistem omogoča zadostno proizvodnjo za oskrbo vseh energetskih potreb baze skozi vse leto, tudi v šestih mesecih teme, ko sonce ne doseže.
Poleg belgijske baze je prvo na otoku Ross na Antarktiki vetrna elektrarna v regiji. S tremi turbinami, ki lahko proizvedejo do 1 megavat energije, kmetija zagotavlja dodatno elektriko novozelandski bazi Scott in ameriški postaji McMurdo. To pomeni prihranek približno 122,000 litrov dizelskega goriva na leto.
Ta napredek ne le omogoča zmanjšanje ogljičnega odtisa v izjemno ranljivi regiji, ampak tudi spodbuja energetske inovacije v ekstremnih podnebjih. Zahvaljujoč vetrni energiji, baze, kot je Nova Zelandija, prehajajo na 100-odstotno uporabo obnovljive energije, ki združuje vetrne turbine, shranjevanje baterij in pametne kontrole.
Projekti v teku: Promocija zelenega vodika
Pred kratkim so se začeli pionirski projekti, ki skušajo trajnost dvigniti na novo raven. V Baza upanja Argentine, a eksperimentalni modul za proizvodnjo zeleni vodik. Ta inovativni sistem vključuje vetrno turbino in več sončnih kolektorjev, ki ustvarjajo energijo, potrebno za napajanje znanstvenega laboratorija in proizvodnjo vodika. Ta razvoj je ključen za zmanjšanje porabe fosilnih goriv in izogibanje transportu ogromnih količin dizla, ki vsako poletje znašajo 100,000 litrov na bazo.
Zeleni vodik se proizvaja z elektrolizo vode, pri čemer se izkorišča elektrika, ki jo proizvajajo ti obnovljivi sistemi. Če bodo rezultati uspešni, bi lahko bil vodik ključen za nadaljnje zmanjšanje uporabe fosilnih goriv na Antarktiki.
Projekt ni namenjen le znanstvenim raziskavam, temveč tudi vzpostavitvi samozadostnega sistema, ki lahko dokaže sposobnost preživetja pridobivanja čiste energije na oddaljenih in dragih mestih za oskrbo.
Sončna in geotermalna energija: neizkoriščen potencial
Napredek ni omejen na veter in vodik. Projekt VIVOTEG, razvit na otoku Deception, je pokazal, da je geotermalna energija Prav tako ima pomembno vlogo v energetski prihodnosti Antarktike. V tem primeru je raziskovalcem uspelo proizvesti elektriko z uporabo termoelektričnih modulov, ki izkoriščajo podzemno toploto (vulkanski fumaroli) za napajanje senzorjev za nadzor vulkanov, kar izboljša spremljanje vulkanske dejavnosti v realnem času v tej oddaljeni regiji.
Ta vrsta neprekinjenega pridobivanja električne energije obeta ne le za znanstveno spremljanje, temveč tudi kot stabilen vir električne energije za druge antarktične postaje v prihodnosti. Čeprav geotermalna toplota še ni razširjena, ta projekt dokazuje izvedljivost njene uporabe v ekstremnih razmerah.
Uporaba sončnih kolektorjev v bazah na Antarktiki
El uporaba solarnih panelov na Antarktiki v zadnjih desetletjih narašča. Argentinske baze, kot sta Marambio in Carlini, že imajo fotovoltaične sisteme, ki jim omogočajo samozadostno proizvodnjo energije. Ti sistemi prihranijo na tisoče litrov goriva in so v nekaterih primerih zaradi zmanjševanja hrupa celo pritegnili lokalne divje živali.
Solarne naprave lahko na Antarktiki delujejo precej učinkovito, kljub dolgim nočem v južni zimi. Pravzaprav so nekatere študije pokazale, da lahko sončne celice ustvarijo do 60 % energije, ki bi jo proizvedli v mestu, kot je Buenos Aires, zahvaljujoč visoki učinkovitosti silicija, uporabljenega v njihovih celicah.
V krajih, kot je otok Vega, se uporabljajo sistemi zunaj omrežja z litijevo baterijo za shranjevanje, ki zagotavlja, da ima zavetje še naprej električno energijo v obdobjih pomanjkanja sonca. Tovrstna inovacija nam omogoča, da se izognemo uporabi dizelskih generatorjev, ki poleg logističnih in ekonomskih stroškov povzročajo negativen vpliv na ekosistem.
Več znanstvenih podlag kot sprejme tovrstne sisteme, večji je potencial za zmanjšanje ogljičnega odtisa na beli celini. CNEA (National Atomic Energy Commission of Argentina) je bil pionir pri izvajanju teh tehnologij z namestitvijo svojega četrtega fotovoltaičnega sistema leta 2024.
V prihodnjih letih se pričakuje, da bo več znanstvenih baz po vsem svetu še naprej sprejemalo obnovljive rešitve, kot sta sončna in vetrna energija, da bi popolnoma nadomestile dizel, kar je ambiciozen, a nujen cilj v svetu, ki se vse bolj zaveda podnebnih sprememb.